Korekcija nosu ali rinoplastika

• Idealen nos je simetričen in zlit s potezami obraza, pozornost sogovornika je med pogovorom tako namenjena očem in ustom. Idealen nos je torej neopazen.
• Nos je lahko prevelik, predolg, asimetričen, z razcepljeno konico, preveč prifrknjen, premajhen ali štrleč. Pogosto so prisotne tudi težave z dihanjem.
• Med posegom lahko preoblikujemo vršek, nosni hrbet, pretin in nosnice. Nos lahko zožamo, dvignemo, skrajšamo, izravnamo nosno grbo, popravimo videz nosnic, odpravimo asimetrijo, ki je lahko prirojena ali posledica poškodbe.
• Ženski nos mora biti lahkoten, skladen s potezami obraza, lahko je nekoliko prifrknjen.
• Zaprta tehnika korekcije nosu je primerna zgolj za manjše popravke, na primer popravke na nosnem hrbtu.
• Odprta rinoplastike omogoča popolno preglednost vseh pomembnih elementov, ki jih lahko bolj natančno oblikujemo.
• Predoperativni pregled in pogovor o željah, pričakovanjih ter možnostih sta odločilnega pomena pri načrtovanju posega. Pred posegom se bomo pogovorili o obsegu posega in brazgotinah.
• Poseg opravimo v lokalni ali splošni anesteziji in traja okoli 2–3 ure.
• Po posegu stranka ostane na krajšem opazovanju, nato je odpuščena domov z nosno opornico in natančnimi navodili.
• Nekaj dni po posegu odstranimo tamponado, 1 teden po posegu odstranimo opornico in morebitne šive. V tem času se oteklina in podplutbe zmanjšajo, bolečina vztraja nekaj dni.
• Za doseganje popolne harmonije obraza se včasih poleg rinoplastike odločimo še za oblikovanje brade ali lic s polnili s hialuronsko kislino.
• Zaradi otekline in modric strankam svetujemo 1–2 tedna dolgo bolniško odsotnost z dela.
• Zaradi otekline in modric strankam svetujemo 1–2 tedna dolgo bolniško odsotnost z dela.
• Po operaciji strankam priporočamo počitek z dvignjenim vzglavjem.

Ker je nos glavna obrazna štrlina in kot tak izrazito opazen, je vsaka, že najmanjša nepravilnost deležna večje pozornosti in zato toliko bolj moteča. Velik nos je lahko lastnost celotne družine, od posameznika pa je odvisno, ali ga nos moti. Pogosto se ljudje z nekoliko večjim ali nepravilnim nosom izogibajo fotografiranju s strani ali izbirajo pričeske, ki pokrivajo obraz, drugi pa nosijo velik nos samozavestno in brez težav.

Čeprav vsakemu posamezniku glede na njegovo obliko obraza, etnično pripadnost in spol pristoji drugačen nos, obstajajo poteze nosu, ki so v svoji privlačnosti univerzalne in skupne vsem nosovom:
visok, raven nosni hrbet, ki z nakazano vdolbino prehaja s čela, je zaželen tako na moškem kot tudi ženskem nosu. Na prehodu nosnega hrbta v vršek se linija nekoliko dvigne nad ravnino nosu, to je detajl, ki bistveno pripomore k lepoti nosu.

Dolžina nosu naj bi z njegovo projekcijo bila v razmerju zlatega reza.

Idealen nosni vršek je dobro definiran, a nežen, ne preširok in ne preozek, simetričen, s pravšnjo projekcijo in rotacijo. Preširok vršek je lahko posledica prekomerne debeline mehkih tkiv ali oblike hrustancev. Ti so lahko pretirano kupolasto izbočeni in tvorijo škatlasti tip vrška nosu ali pa so na sredini še razcepljeni. Ravno nosni vršek je tisti, ki ga je najtežje preoblikovati. Kirurg, ki je mojster oblikovanja nosnega vrška, je hkrati mojster oblikovanja nosu.

Od spredaj ocenjujemo širino nosu; širina med stranema nosnic naj bi bila enaka razdalji med notranjima očesnima kotičkoma. Visok, grbast nos bo pri pogledu od spredaj navidezno učinkoval ožje, medtem ko bo nizek nos deloval izrazito široko in hkrati optično razširil razdaljo med očmi. Pri analizi obraza sta pomembna tudi skladnost in ujemanje geometrijskih razmerij nosu in obraza.

Pred odločitvijo za operativni poseg mora stranka natančno izraziti svoje želje in pričakovanja. Pričakovanja morajo biti realistična, zato stranko seznanimo z anatomskimi posebnostmi njenega nosu, z operativnimi možnostmi in možnim končnim videzom oziroma rezultatom. Pri tem si pomagamo s standardnimi fotografijami v šestih tipičnih projekcijah ali z računalniško simulacijo. Pri stranki opišemo nos v razmerju do ostalih delov obraza, prav tako pa posamezne elemente nosu posebej.

Kadar je brada majhna, spodnja tretjina obraza manj razvita ali pomaknjena nazaj, bo nos, ki dominira srednji tretjini obraza, optično večji in bolj koničast. Zato dobimo s sočasno ali izolirano korekcijo brade bolj harmoničen profil posameznika. V primerih večje medočesne razdalje bomo širši nos optično pridobili z znižanjem nosu, ne z izravnavo nosne grbe. V nasprotnem primeru pa pri tako imenovanem boksarskem širokem in nizko položenem nosu z dvigom nosnega hrbta nos optično zožamo.

Pri strankah po 30. letu postane koža nosnega vrška še debelejša, izgublja svojo elastičnost, pore pa postajajo vidnejše zaradi aktivnosti kožnih žlez. Takšna koža odgovori na kirurški poseg z izdatnejšo tvorbo s kolagenom bogatega brazgotinskega tkiva, zato izrazitih volumskih in nerealno dodelanih oblikovnih želja strank ni mogoče vedno uresničiti. Pred samim posegom natančno prisluhnemo željam stranke in jo soočimo z možnim.

V estetski kirurgiji velja plastična operacija nosu za eno najzahtevnejših in najkompleksnejših, kjer kirurg kombinira estetska merila in cilje v skladu z zapleteno nosno strukturo. Rinoplastika ni samo kiparjenje in oblikovanje, ampak arhitektura in biodinamika hkrati, ob doseganju želene oblike je namreč nujno poznavanje premika in preoblikovanja tkiv v procesu staranja. Kirurgija nosu zajema številne tehnike, namenjene preoblikovanju nosu, včasih tudi samo zato, da odpravimo težave z dihanjem.

Med posegom lahko preoblikujemo vršek, nosni hrbet, pretin in nosnice. Nos lahko zožamo, dvignemo, skrajšamo, izravnamo nosno grbo, popravimo videz nosnic, širino nosne baze, obliko vrška, odpravimo asimetrijo, ki je lahko prirojena ali posledica poškodbe ... Zaprta tehnika rinoplastike je primerna zgolj za manjše popravke, predvsem popravke nosnega hrbta in baze. Odprta tehnika omogoča polno preglednost vseh pomembnih elementov, ki jih lahko kirurg natančno oblikuje.

Hrustanec preoblikujemo z rezanjem, s šivanjem in pogosto tudi s hrustančnimi podpornimi presadki, ki jih dobimo v samem nosu iz nosne pregrade ali pa ga vzamemo od drugod, iz ušesa ali hrustančnega dela reber. Drobni rezi so navadno postavljeni na notranji strani nosnic in preko kolumele, tako da skoraj niso vidni. Hkrati lahko s korekcijo oblike nosu opravimo tudi posege, ki popravijo dihalno pot, nekatere stranke pa potrebujejo tudi sočasno povečavo brade za uravnoteženje oblike in velikosti nosu.

Največkrat izvedemo celotno operacijo nosu v zaprti ali odprti tehniki. Pri odprti rinoplastiki je večina rezov znotraj nosu, razen incizije preko kolumele (koža med nosnicama), medtem ko so pri zaprti rinoplastiki vsi rezi znotraj nosu.

Poseg traja 2–3 ure, opornico in morebitne šive odstranimo po 1 tednu, v tem času tudi izzvenita podplutba in oteklina. Za doseganje popolne harmonije obraza se včasih odločimo še za popravke brade ali lic z vsadki in polnili s hialuronsko kislino.

Nekatere stranke potrebujejo samo preoblikovanje vrška nosu. Ta je lahko velik, kvadratast, okrogel, razcepljen, obrnjen navzgor ali navzdol … Čeprav se zdi, da gre za enostaven poseg, ker zajema tako majhno področje, je to eden največjih izzivov kirurgije nosu. Ločitev hrustancev, ki služijo opori vrška, lahko vodi h kolapsu (sesedanju) vrška, rotirani ali šibki projekciji, zato mora ta poseg opraviti izkušen kirurg. Pogosto je del operacije nosu tudi septoplastika, poseg, ki ga opravimo na vmesnem hrustancu, sluznici in kosti, ki ločuje levo in desno stran nosu. Nosna pregrada je lahko upognjena v eno ali drugo stran in ovira dihalno pot. Nepravilna rast nosnega pretina je lahko posledica nesreče ali pa je prirojena. S septoplastiko lahko pretin izravnamo v lokalni anesteziji. V nos namestimo tampone, ki jih pustimo vstavljene nekaj dni, da se pretin zaraste v novem položaju.

Najpogostejše tveganje pri rinoplastiki je nedoseganje želenega rezultata. Gre lahko za majhno nepravilnost, ki ni moteča, in jo sprejmeta tako stranka kot zdravnik. Po drugi strani je lahko slabši rezultat operacije nesprejemljiv in je potreben še en poseg, ki odpravi nepravilnost. Revizijskih rinoplastik je od 5–15 %, večinoma gre za manjše popravke v lokalni anesteziji. Občasno je lahko posledica operacije motena dihalna pot, vendar je ob kirurgovem ustreznem poznavanju anatomije dihalne poti in trodimenzionalne strukture nosu takšen zaplet redek.

Po posegu je bolečina blaga in traja do tri dni. Navadno zadoščajo blagi analgetiki, ki jih stranke prejmejo po posegu. Oteklina je lahko majhna, redko pa večja in včasih zajame celo očesni veki. Že po enem tednu je oteklina skoraj neopazna, v redkih primerih pa traja dalj časa. Modrice navadno izginejo po 14 dneh. Stranka odide domov s tamponi v nosu, ki jih po nekaj dneh odstranimo. Normalno je, da je nos po odstranitvi tamponade še vedno nekoliko zamašen. Vzrok je nabrekla sluznica, ki uplahne skupaj z oteklino. Na nosu je nameščena tudi opornica, ki v začetnem obdobju poskrbi, da nos dobi obliko, ki smo jo oblikovali s spreminjanjem ogrodja. Opornico odstranimo po tednu dni.

V nosu se naberejo tudi izločki sluznice in strjena kri, zato si morajo stranke nos po odstanitvi tamponade izpirati s fiziološko tekočino, ki je na voljo v lekarni v obliki pršila. Po operaciji nosu je priporočeno spanje z dvignjenim vzglavjem, s čimer zmanjšamo oteklino in podpludbo.

Stranka mora najkasneje 14 dni pred posegom prenehati z uživanjem alkohola in zdravil, ki vplivajo na strjevanje krvi, sicer je lahko prisotno večje tveganje za krvavitve med in po posegu. Stranka po posegu jemlje antibiotik, zdravila proti bolečinam in proti oteklini.

Približno teden ali dva se je treba izogibati večji fizični aktivnosti, kontaktnim športom pa se je treba izogibati vsaj 2 meseca. V tem času nosne kosti dosežejo večino svoje trdnosti.